Besede, ki jih je napisal Anton Podbevšek so polne energije
Priznam, da pesnika Anton Podbevšek prej nisem poznala in o njem nisem slišala kaj dosti. Njegovo ime sem sicer slišala tu in tam pri kakšnem pogovoru o literaturi, ampak resno se z njim nisem nikoli ukvarjala.
Potem pa sem en dan čisto po naključju v knjižnici naletela na njegovo pesniško zbirko Človek z bombami. Naslov me je takoj pritegnil, saj ni bil nekaj tipično pesniškega, nobenih nežnih besed o ljubezni ali naravi, ampak nekaj bolj udarnega. Ko sem odprla knjigo in prebrala prve verze, sem obstala. To ni bila poezija, na katero sem bila navajena. Nič lepega, nič mehko zaobljenega, ampak surovo, močno, skoraj eksplozivno. V nekem trenutku sem celo pomislila, da to sploh niso pesmi, ampak neka vrsta manifesta.
Besede, ki jih je napisal Anton Podbevšek so bile polne napetosti, ostrine, skoraj jeze do sveta, hkrati pa tako polne energije, da sem brala dalje, kot bi bila hipnotizirana. Najbolj me je presenetilo, kako sodobno je vse skupaj delovalo. Čeprav so bile pesmi napisane pred skoraj stoletjem, bi jih brez težav nekdo objavil danes in še vedno bi bile relevantne. Govorile so o rušenju starih vzorcev, o novi umetnosti, o tem, kako je svet v razsulu, a hkrati poln možnosti.
Zdelo se mi je, kot da se srečujem z nekom, ki ni zgolj pesnik, ampak prava sila spremembe. Po tistem branju sem začela raziskovati več o pesniku Anton Podbevšek. Ugotovila sem, da je bil eden tistih, ki so res premikali meje. Ni se zadovoljil s tem, kar je že obstajalo, ampak je iskal nekaj novega, drznega. Novomeška pomlad, revija Trije labodje, njegovo nenehno izzivanje ustaljenih norm, vse to me je še bolj potegnilo v njegov svet.
Danes, ko slišim ime Anton Podbevšek, ne pomislim več samo na enega izmed pesnikov iz zgodovine slovenske književnosti. Pomislim na nekoga, ki je imel pogum iti proti toku, na pesnika, ki ni pisal zato, da bi bil všečen, ampak zato, da bi nekaj spremenil. In to, priznam, občudujem.…