Vsaka pot pripelje do cilja

Prašna cesta se vije med travniki po dolini tja proti koncu, kjer visoke gora zapirajo in končujejo pot. Počasi stopicam in gledam kako se mi mogočni vrhovi v oblakih približujejo.

Do večera oziroma do mraka moram priti do konca doline, do koče kjer bom prespal in zjutraj nadaljeval svojo pot. Sem brez svetilke, tako, da moram še pri dnevu priti do cilja. Svetilko sem razbil pri zadnjem spustu iz gore, ko mi je na melišču zdrsnilo in sem se prevrnil na hrbet. Nahrbtnik je sicer zadržal težo udarca, svetilka obešena na strani nahrbtnika pa ni imela te sreče. Razletela se je na drobne kose. Pospešim korak in v daljavi že opazim dim, ki se kadi iz dimnika planinske koče. Na travnikih se pasejo konji. Kako mogočna bitja so to. Radovedno prihajajo do ograje, verjetno navajeni, da jim pohodniki kaj dajo za pojest. Iz nahrbtnika vzamem jabolko in jo prepolovim. Najprej je previdno prevoha, potem pa zgrabi in z užitkom poje. Drugo polovičko prihranim še za mogotca malo nižje po poti. Stori enako kot njegov predhodnik. Povoha in poje. Spremljata me še delo poti, ko pa jima ograja prepreči nadaljevanje se obrneta in oddirjata nazaj. Njuna črna griva veselo plapola v vetru. Sonce je zašlo za hribi, še malo pa bo tema. Za naslednjim ovinkom pa koča.

Pri gospodarju najamem sobo, nabavim novo svetilko in naročim večerjo. Ravno toliko še imam časa, da se preoblečem in osvežim, da ne zamudim večerje. Ležišče imam pripravljeno, oblačila za naslednji dan tudi. Povečerjam in z gospodarjem sediva pred kočo na leseni klopci in kramljava o raznoraznih rečeh. V tem času, v sredini delovnega tedna, nima ravno veliko obiska, tako, da se lahko posveti vsakemu gostu posebej. Melo pred polnočjo ležem k počitku in v pričakovanju jutrišnjega dne zaspim.